Razstava

Dunja

Mitja Derenda je fotograf, ki s svojo fotografijo prvič zares vstopa v prostor javnega in to na presenetljivo veličasten način. Veličasten zato, ker nagovarja predvsem našo metafiziko s takšno subtilnostjo in hkrati intenziteto, da kar kliče po Gibranovem razodetju lepote kot zanosu, kot večnosti, ki sama sebe gleda v ogledalu. Tako nam v tem prostoru odkriva petindvajset fotografij (ogledal ), ki skozi motiviko, naj se tega zavedamo ali ne, hkrati nagovarja tudi našo notranjo lepoto, tako pogosto zastrto, zatrto z vso navlako bivanja.
Zanimivo je, da se kot izobražen informatik motivno loteva, praktično skoraj v celotnem opusu, ne samo z nocojšnjimi podobami, kontrapunkta trde fizikalnosti, torej narave, živali, kot da bi želel uravnovesiti človeštvo, ki je s svojim agresivnim racionalnim z vso silo udarilo ob tla sveta.
Na drugi strani pa avtor preseneča še z nečim. Prenekateri motivi se pojavljajo v podobi čiste grafike, kot žlahtne likovne tehnike. Kot da bi se, tako se včasih zdi, pri klasičnih likovnih ustvarjalcih, ki se izražajo v tej maniri na nek način izpela (Zadnji mednarodni grafični bienale v Ljubljani) in se skozi ustvarjalce kot je Derenda seli v fotografijo.
Zopet drugje avtor posega v subtilne kotičke v naravi, ki nagovarjajo k umiku, begu pred vsem kar nas obdaja v urbanih naseljih. Med razstavljenimi motivi je samo eden, ki upodablja »nekakšno« hišo, pa še ta je tako zlita z naravo, da jo le steška imenujemo hiša, za katere že omenjeni Kahlil Gibran v svojem Preroku pravi, da so to grobnice, ki so jih mrtvi gradili za žive.
Tako avtor opazovalca dobesedno kliče v naravo, k morju, rekam, kamnu, monolitnim skalam ob morju, ob katerih se valovi skušajo sporazumevati s tisto prasilo o kateri govori Martin Kojc v Učbeniku življenja.
Tudi vsi posnetki detajlov govorijo o avtorjevem celostnem dojemanju sveta. O tem ni nobenega dvoma. To so detajli, ki jih v amaterski fotografiji skorajda ni, ali pa ne povedo prav dosti. Gre namreč za detajle, ki v našem zavednem in nezavednem delu samodejno procesirajo celoto. Brez napak in zgrešenih interpretacij.
Razstavljena portreta sta dva. Njegova hči Dunja, po kateri je razstavo poimenoval in njegova spremljevalka Ksenja, »ujeta« med dvoje drevesnih debel. Če je pri Dunji ujel brezpogojno čistost mladega dekleta, je Ksenjo, s hrbta, torej obrnjeni stran od opazovalca, z držo, pred sabo sklenjenimi rokami, držeč se za komolce, naklonom telesa, njeno povsem nedvoumno govorico, razkril v zaskrbljenosti, v zapiranju ramenskega obroča, ki »pomaga« zvedriti neprijetne misli. Torej avtor tudi tu nastopa kot izvrsten opazovalec za tisti človeški trenutek, ki brez besed pove »skoraj vse«.
S psihološkega stališča je morda še bolj presenetljiva podoba glave nekakšnega hibridnega bitja v bronu ali lesu, ki ni ne opica ne človek, »ujeta« nekje na Vzhodu, kamor Mitja Derenda pogosto potuje, je pa podoba, za katero bi lahko rekli, da nastopa kot Jungov arhetip, ki je ravnokar izstopil iz prekritega nezavednega in nas nagovarja z osupljivo večpomenskostjo ali večplastno sporočilnostjo. Takšno, ki utegne opazovalca morda zaradi nelagodja prej potisniti k naslednji fotografiji, kot bi to sam želel. Tu bi, tako kot že mnogokrat, rad navedel enega Petanovih aforizmov, ki pravi: Kadarkoli se poglobim vase, srečam nekoga drugega.
Skratka, hočem reči, da se avtor mojstrsko dotika pomembnih vsebin našega bivanja in nas tako umirja, uravnoteža in nam tako kaže pot.

 

Andro Fini Skaleras
 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi

Kontakt

 

Info center

01/ 24 26 175

 
Obrazec za reklamacije
 
info@loterija.si
 
e-info@loterija.si

 

             

 

               

 

 

Zasebnost in piškotki | sly | Lytee CMS | Impresum | Produkcija: Dspot
cookies