Obrazom za popotnico

Razgalil jih je do kosti. Kaj razgalil, odprl jih je kot konzervo. In v njej nista bila ne kaviar, magari tretje klase, ne gosja pašteta, ki bi se za takšne razgaljence spodobila. V njej je bilo nekaj bolj podobnega tistemu, česar se nekoliko starejša generacija moških pri nas, tista, ki je služila v JLA, spomni kot rjave nitaste mase z imenom GG ali goveji golaž, s katero so nas pitali enkrat mesečno. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je mogoče kravo narezati na niti debeline ribiškega najlona 0,7 mm, ampak tam smo bili (v)poklicani, da branimo, ne pa razmišljamo. In zdaj, ko je Julian Assange s ključkom model WikiLeaks odprl diplomatsko konzervo, v kateri za nas navadne smrtnike ni bilo presenečenja, saj smo vedeli, da je v njej tisti klinčev GG v obliki na nitke narezanih neokusnih diplomatskih observacij, je vsesplošno zgražanje zajelo tiste, ki so to pisali, shranjevali, analizirali in uporabljali, misleč, da tega nihče nikoli ne bo zvedel, samo zato, ker imajo diplomatske bele rokavice, frak, imuniteto in se z drsalnim korakom premikajo po diplomatskem parketu. Odpirali so nam možgane, brskali po drobovju, lezli v postelje, brskali po bančnih računih in vohljali po zdravstvenih kartonih, vse z namenom in pod pretvezo, da nas »(u)branijo«, najbrž pred samimi seboj. Zdaj pa svoj izdelek, to rjavo neprebavljivo gmoto nekakšnih depeš, razglašajo za sveto kravo, avtorje slaboumnih zapiskov za guruje svetovnega miru in blagostanja, naročnike za nerazumljene bogove. Toda prav bolestna in za zdrav um ponižujoča je oholost, s katero nam poskušajo podtakniti bebavost, čeprav so sami dejansko videti kot v filmskem prizoru, v katerem moški s hlačami in spodnjicami na kolenih teče po ulici za ženo, ki ga je pravkar ujela z ljubico, in tuli: »Dovoli, da ti pojasnim, ni tako, kot se ti zdi!« Pred nami se je zvrstila galerija obrazov pomembnežev in imenitnežev, ki zajema prav vse – od fantička zasačenega pri prvi masturbaciji, do besa novodobnih Kaligul. V kolektivnem spominu bo ostalo zabeleženih malo besed izrečenih v trenutku, ko se je svet drl: »Cesar je gol!« Ostali bodo obrazi: obraz Hillary Clinton, leden, okamenel, kot da bi nekdo na njenem oknu obesil slavno modro obleko Monice Lewinsky, popacano z Billovo spermo. Kot ribežnik nagrbančeno čelo saudskega kralja. Čelo, kakršnega Silvio Berlusconi ne more darovati javnosti, saj je naphano z botoksom, a je zato italijanski premier ponudil klasičen obraz cirkuškega klovna, ki se v areni reži sam, saj so publiki že zdavnaj presedli njegovi primitivni dovtipi. Neprizadet, nekoliko naveličan obraz dr. Petriča, izkušenega diplomata, ko je razlagal, da države pač tako delujejo. Prav takšen obraz sem zasledil pri enem izmed šefov Cie, ko je v nekem dokumentarcu ob primeru umora čilskega predsednika Allendeja hladno, neprizadeto dejal, da »države pač tako delujejo in svoje nasprotnike eliminirajo. Tako je in tako bo.« Ihtav obraz afganistanskega predsednika Karzaja, o katerem so ga »zvesti« zavezniki Američani v depešah opravljali v slogu skreganih osemletnih deklic. V bolestni krč spačen obraz ameriškega obrambnega ministra, kot da bi mu nekdo ukradel jedrsko bombo, ki jo je hotel podariti vnukom za božič. Spominjali se bomo obrazov, na katerih ni moč najti niti najmanjše sledi rdečice, slabe vesti. Samo sla po maščevanju in prezir do drhali, ki za rjavo čobodro v diplomatski konzervi noče priznati, da je nekaj najboljšega, kar so poskusili v svojem bednem življenju.

 

Zoran Senković
 


Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies