Tanja Krstov - "Dolga pot domov"

  Dolga pot domov

Keramika z naslovom Jaz sem in nagrada za najizvirnejše delo, ki jo je zanjo prejela na piranskem Mednarodnem ex--temporu keramike leta 2011, sta bili za avtorico tudi simbolnega pomena: sočasno je doživela preskok v osebnem življenju in prvo potrditev stroke za svojo ustvarjalnost, v katero je vložila veliko trdega dela, vztrajnosti in eksperimentiranja. Začetni dvomi in neprijetni poskusi oblikovanja z glino so bili dokončno preseženi. Porajati so se začele ideje, ki bi lahko zaživele v mediju, ki jo je osvojil in je v njem našla svojo ustvarjalno moč.

 

Prazen razstavni prostor jo je izzval, da ga zapolni z intimno zgodbo, vezano na to prelomnico. Kot pravi sama, njeno ustvarjanje izhaja iz notranjega sveta. Želja, da lastna čustva in misli opredmeti, jo vodi v iskanju ustreznega koncepta, prilagojenega prostoru in izbiri keramičnih tehnik.

 

Tako je nastala razstava z naslovom Dolga pot domov, ki se simbolično vije med glinenimi griči, med oblaki in zemljo, med vdanostjo in željo po novem začetku. »Tu so poti, stranpoti, iskanja, razočaranja, obžalovanja, brazgotine in spomini. Tu so solze, ki so ob tem pretekle, ki spirajo in celijo, mehčajo in sproščajo energijo, ki je ujeta v spomin, da smo sposobni novega, svežega pogleda v življenje«, razmišlja avtorica.

 

Svoja psihična in čustvena stanja je snovno prenesla v prostorsko postavitev s tremi kompozicijami. Pri tem je ob glini uporabila in kombinirala različne materiale: črne tropine, z glazurami prekrite kovinske mreže in lesene okvire. Že bežen pogled zazna, da gradnja posameznih sklopov sledi notranjim premikom. Kopasti griči so strnjeni drug ob drugem ter kot nemi pričevalci prehojenih poti v sebi skrivajo bolečino in ujetost vanjo.

 

Zaraščeno, brezizhodno stanje odslikavajo glazure temnejših, zemeljskih tonov. Posebej zanimiv je postopek pri njihovi izdelavi, ko glini dodaja črne tropine. Hrapava površina je obarvana z večkratnim nanašanjem barvnih slipov in engob različnih raztopin. Tropine v postopku žganja zgorijo in na glineni površini puščajo bolj ali manj vidne razpoke. Te nas simbolično spominjajo tudi na življenje, ki je odšlo, za katerim je ostal le odtis v spominu.

 

Toda zapuščina ni samo negativna. V tem notranjem procesu je nastajala tudi nova, nevidna energija, ki je sprožila nepričakovan odziv v trenutku, ko se človeku zamajejo tla pod nogami in skoči. To je lahko skok v prazno, v neznano, lahko pa se v tem trenutku zgodi nepričakovani preobrat. Tako se v drugem sklopu z naslovom Skok kompozicija rahlja, barve postajajo svetlejše, jata belih skakalk se v krogu pripravlja na nov polet. Zavedanje novega stanja ponazarja oko zavesti. Prisotno je vsepovsod in opazuje ves čas, tudi takrat, ko tega ne zaznamo.

 

Element očesa kromatsko povezuje mračne griče z belimi glazurami v zadnjem sklopu, Tu ima osrednje mesto nagrajena keramika Jaz sem. Sestavljena je iz številnih tankih ploščatih slojev in ponazarja pokončno držo človeka, ki mu je po vsem doživetem uspelo zapustiti brezizhodni položaj. Skulptura je vpeta med lesene okvire, v katerih lebdijo stilizirane keramične figure skakalk, ki ustvarjajo občutek lahkotnosti, sproščenosti in svobode. To je radost ob uspehu in veselje ob ponovnem zavedanju polnosti življenja. To je tudi naš občutek, ko prehodimo Dolgo pot domov.


                                                                                                                               Tatjana Sirk



Želim prejemati rezultate žrebanj na e-naslov:

Loto
Eurojackpot
3x3
Prijavi
Odjavi
cookies